Violeta ne gre z dvigalom
Marta García Svež kot kozarec piva, ki ohladi poletno popoldne, operni prvenec Mamen Díaz z lahkotnostjo Rohmerja 21. stoletja v ospredje postavi večno nezadovoljstvo milenijcev v svetu, polnem možnosti, zaradi česar je zelo težko izbrati samo eno. To dobro ve Violeta, dvaindvajsetletnica, ki ne zna dobro uporabiti svojega talenta in svoje simpatičnosti, medtem ko preživlja poletje v Madridu kot pripravnica v založbi ter večino časa preživi ob ventilatorju svoje sostanovalke, da bi se izognila vročini med aferami, ki namesto, da bi razjasnile njene dvome, le te še povečajo. Film je absolutna poceni cinefilska različica Hannah gre po stopnicah (Joe Swanberg, 2007), z izredno naravnimi in iskrivimi dialogi, sijočo interpretacijo Violete Rodríguez, z madridskimi avtobusi, njegovimi štiridesetimi stopinjami v senci in notranjostjo, polno grobih ali gotelé stenskih zaključkov.